Omemba: Matjaž Lunaček

»Če bi hoteli opredeliti skupno značilnost teh pripovedi, je to vsekakor jezik, pisava, deloma arhaična, deloma poetična.«

»Vanjo prinesel ves svet, drevesa, vodo, nebo in ptice ... Soba kot da se je razsvetlila, ko je vstopil, kot da se je opila od sonca, njegove svetlobe in toplote.«

»Ta človek pred njim radikalno posega v njegov način razmišljanja in življenja. Naj to sprejme zaradi prijateljstva, ki ga mogoče sploh ni?«

»V njegovi notranjosti se je vse uprlo. Pomislil je na očeta, mater in sestre, ki so bili vsi zakopani v tradicionalni način življenja, kjer ni bilo nikakršnega prehajanja med sloji, na kar je namigoval Martin.«

»A ne samo namigoval, on je tak svet že živel, kot je užival vse blagodati svojih izumov, o katerih se je še izobraženim ljudem komajda sanjalo.«

»V njem je nastala silna miselna in čustvena turbulenca, kot ogromen vrtinec, maelstrom, ki kani pogoltniti vse, kar se mu približa.«